Kaj se je zgodilo?

Leta 1917 sta dve mladi deklici s pomočjo izrezanih papirnatih slik in bucik ustvarili serijo fotografij, na katerih sta bili v družbi majhnih vil.

Fotografije so očarale takratno javnost, vključno s slavnim pisateljem Arthurjem Conanom Doylom, ki je v njih videl trden dokaz za obstoj nadnaravnega sveta. Šele leta 1983 sta avtorici priznali, da je šlo za potegavščino, ki se je nepričakovano razširila čez vse meje.

Psihološka teža teh fotografij je izvirala iz dejstva, da je bila fotografija takrat razmeroma nova tehnologija, ki so jo ljudje dojemali kot objektivno ogledalo resničnosti. Prevladovalo je prepričanje, da fotoaparat ne more lagati, saj gre za mehanski proces, kar je ljudem preprečilo, da bi videli očitne znake ponaredka.

Zgodba je zgodnji opomin na našo nagnjenost k temu, da tehnološke zapise dojemamo kot absolutne dokaze, namesto kot orodja, s katerimi upravljajo ljudje. 

Nauk zgodbe: Tehnološka nepismenost povzroča, da ljudje nove medije dojemajo kot objektivne dokaze namesto kot orodja za ustvarjanje podob.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Namesto slepega verjetja vsaki sliki se mora naučiti osnov vizualne pismenosti, kar mu omogoči, da v svojem krogu ustavi širjenje manipuliranih vizualnih gradiv.

Industrija: Pod pritiskom uporabnikov, ki zahtevajo verodostojnost, morajo ponudniki tehnologij za obdelavo slik vgraditi programska orodja (vodne žige) za preverjanje izvora digitalnih vsebin.

Odločevalci: Ob spoznanju, da vizualne manipulacije ogrožajo javni diskurz, morajo sprejeti standarde, ki zahtevajo jasno označevanje sintetičnih in umetno ustvarjenih vsebin.