Kaj se je zgodilo?

Legendarni skladatelj John Philip Sousa je ob pojavu fonografa zagnal pravo križarsko vojno proti posneti glasbi, ki jo je posmehljivo imenoval konservirana glasba.

Bal se je, da bo tehnologija snemanja uničila neposreden stik med glasbenikom in občinstvom ter da ljudje ne bodo več sami peli svojim otrokom, kar bi vodilo v biološko in socialno nazadovanje človeštva.

Njegov strah je eden najlepših zgodovinskih primerov tehnofobije, ki se pojavi ob vsaki večji inovaciji. Sousa je napačno predvideval, da bo nova tehnologija zgolj nadomestila in uničila staro veščino, namesto da bi videl, kako bo glasbo naredila dostopno širšim množicam.

Njegova zgodba nas uči, da je strah pred izgubo človeškosti ob prihodu novih orodij naraven psihološki odziv, ki pa pogosto spregleda nove oblike ustvarjalnosti, ki jih tehnologija omogoči. 

Nauk zgodbe: Vsaka nova tehnologija sproži strah pred izgubo tistega, kar nas dela ljudi, čeprav nas le prisili v prilagoditev.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Namesto zavračanja novih orodij lahko s premišljeno uporabo tehnologije razširi svoje sposobnosti, medtem ko aktivno ohranja medosebne stike v fizičnem svetu.

Industrija: Da bi pomirili upravičene strahove potrošnikov, morajo razvijalci oblikovati orodja tako, da spodbujajo človeško ustvarjalnost in ne le pasivnega sprejemanja vsebin.

Odločevalci: Na podlagi potreb skupnosti morajo finančno podpreti kulturne in izobraževalne dejavnosti, ki ohranjajo tradicionalne veščine v zdravem sožitju z novimi orodji.