Kaj se je zgodilo?
V začetku leta 2015 je skoraj vse svetovne in domače medije obkrožil in prestrašil senzacionalen naslov: “Naš razpon pozornosti je zaradi digitalizacije postal krajši od pozornosti, ki jo premore zlata ribica.”
Ta domnevno skrb vzbujajoč podatek je opozarjal, da se ljudje danes zmoremo osredotočiti le še pičlih osem sekund, in se je hitro uveljavil kot kronski dokaz, kako nas sodobni digitalni zasloni počasi, a zanesljivo delajo neumne, površne in popolnoma nesposobne resne koncentracije.
Resničnost za temi odmevnimi naslovi je precej manj dramatična: razpon pozornosti zlate ribice v biološki znanosti sploh ne obstaja in ga ni mogoče tako meriti, izhodiščno poročilo pa sploh ni bilo strokovno recenzirano in ni temeljilo na lastnih empiričnih študijah.
Čeprav novica ni imela resne znanstvene teže, se je po svetu bliskovito razširila, ker je preprosta, malce smešna in se popolno ujema z našim globokim in povsem resničnim nelagodjem, ki ga občutimo ob vse večji tehnološki preobremenjenosti.
Ta primer izpostavlja, kako novinarstvo rado žrtvuje zahtevna raziskovanja psihologije na oltarju preprostih in udarnih primerjav z majhnimi živalmi.
Nauk zgodbe: Privlačne, a povsem poenostavljene primerjave v medijih pogosto popolnoma zameglijo kompleksno resnico o tem, kako se naši možgani zares prilagajajo novemu tehnološkemu okolju.
Predlogi izboljšav
Posameznik: Namesto da se preda paniki zaradi domnevne izgube sposobnosti, mora razumeti, da se način sprejemanja informacij sicer res spreminja in zahteva zavestno vajo pozornosti, a njegove možganske zmožnosti niso nepovratno uničene.
Industrija: Medijska uredništva se morajo vzdržati nekritičnega objavljanja in deljenja neosnovanih statistik in raje posvetiti čas ustvarjanju vsebin, ki strokovno in poglobljeno naslavljajo problem digitalne preobremenjenosti.
Odločevalci: Šolski sistemi in pedagoške strategije za uporabo zaslonov v izobraževanju se morajo graditi na verodostojnih dognanjih in mnenjih razvojnih psihologov, ne pa na odzivih na medijske mite.