Kaj se je zgodilo?

Skoraj vedno, ko se v Združenih državah ali Evropi zgodi skrajno tragičen strelski pohod, določen in izjemno glasen del političnega vrha ter posameznih medijev s prstom nemudoma in obtožujoče pokaže na industrijo nasilnih videoiger in njihove ustvarjalce.

Ta vztrajna obtoževalna in izjemno močna kampanja traja že desetletja in se priročno ponovi ob vsaki večji tragediji, kljub temu da so neštete neodvisne in mednarodne znanstvene raziskave vselej in vedno znova pokazale, da neposredne vzročne povezave med preživljanjem časa v virtualnih svetovih in resničnim, fizičnim nasiljem na ulicah ali v šolah ni mogoče znanstveno in statistično dokazati.

Prelaganje krivde na starejšim generacijam manj razumljive tehnološke medije je izjemno priročen in poceni način iskanja enostavnega krivca, saj omogoča, da se celotna družba in njeni voditelji spretno in varno izognejo soočenju z resnično bolečimi, sistemskimi težavami.

Veliko težje in politično tvegano se je namreč pogovarjati o enostavni in nezakoniti dostopnosti do strelskega orožja, izjemno slabi skrbi in finančni podhranjenosti sistema za zdravljenje duševnih motenj ter o sistemskem pomanjkanju občutka pripadnosti v vse bolj izolirani in individualistični družbi, v kateri odraščajo mladi. 

Nauk zgodbe: Tehnologija in mediji prepogosto služijo kot priročen grešni kozel, ki odvrača pozornost javnosti od reševanja pravih sistemskih in družbenih problemov.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Z opustitvijo površnih obtožb na račun tehnologije lahko javni pritisk preusmeri v reševanje dejanskih vzrokov za nasilje in duševne stiske v svojem okolju.

Industrija: Ob dosledni zaščiti mladoletnikov s starostnimi omejitvami mora s pomočjo neodvisnih študij odločno zavrniti politično kriminalizacijo svoje panoge.

Odločevalci: Tehnologije ne smejo več uporabljati kot priročnega izgovora, temveč morajo nasloviti prave težave: strožje omejiti dostop do orožja in sistemsko financirati mrežo duševnega zdravja.