Kaj se je zgodilo?

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški psihiater Fredric Wertham trdil, da so stripi neposredno odgovorni za porast mladoletniškega kriminala, nasilja in moralne pokvarjenosti.

Njegove trditve so sprožile vsesplošno moralno paniko, ki je privedla do javnih sežigov stripov in zaslišanj v državnem senatu, kar je industrijo prisililo v uvedbo stroge samocenzure.

Psihološko ozadje te panike razkriva potrebo odraslih po hitrem in priročnem grešnem kozlu za kompleksne družbene probleme. Namesto da bi se ukvarjali s povojnimi travmami, revščino ali šolskim sistemom, so starši in politiki raje krivili nov, priljubljen medij.

Ta vzorec se je kasneje ponovil pri rock glasbi, videoigrah in družbenih omrežjih, kar kaže na ponavljajočo se naravo naših strahov pred vplivom medijev na mlade. 

Nauk zgodbe: Družba uporablja nove medije kot priročne grešne kozle, da se ji ni treba soočiti z globljimi socialnimi problemi.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Kot starš ali pedagog lahko opusti poenostavljeno iskanje krivcev v tehnologiji in raje vzpostavi odprt dialog z mladimi o vsebini, ki jo spremljajo.

Industrija: Ustvarjalci se morajo zavedati vpliva svojih vsebin na mlade in delovati odgovorno, a hkrati združeno zavračati vsiljeno cenzuro, ki temelji na psevdoznanosti.

Odločevalci: Odzivati se morajo na resnične socialne stiske (revščina, duševno zdravje) s socialnimi programi, namesto da za nabiranje političnih točk prepovedujejo posamezne medije.