Kaj se je zgodilo?

Leta 1924 so se največji svetovni proizvajalci žarnic tajno povezali v kartel Phoebus in sklenili neobičajen dogovor. Namerno in inženirsko natančno so omejili življenjsko dobo svojih žarnic s takratnih 2500 ur nazaj na 1000 ur, da bi potrošnike prisilili v pogostejše nakupe in s tem povečali lastne zaslužke.

S tem so ustvarili prvi globalni in dokumentirani koncept načrtovanega zastaranja, ki je danes temelj sodobne potrošniške elektronike.

Ta ista ekonomska logika danes vodi v astronomske količine elektronskih odpadkov, saj so pametni telefoni in gospodinjski aparati namerno zasnovani tako, da so nepopravljivi ali pa zaradi programske opreme hitro postanejo neuporabni.

Nauk zgodbe: Ekonomska želja po stalni rasti je neposredni vzrok za tehnološko zasnovo izdelkov, ki škodujejo okolju.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Svoj vpliv lahko uveljavlja tako, da se po svojih zmožnostih odloča za popravila namesto novih nakupov in se pridruži civilnim pobudam, ki zahtevajo pravico do popravila.

Industrija: Zaradi vse večjih zahtev potrošnikov po trajnosti in nevarnosti zakonskih sankcij bi morala opustiti načrtovano zastaranje in preiti na krožne poslovne modele z modularnimi izdelki.

Odločevalci: Na podlagi pritiska civilne družbe morajo uveljaviti strogo zakonodajo, ki industrijo prisili k proizvodnji trajnejših izdelkov in obveznemu zagotavljanju rezervnih delov.