Kaj se je zgodilo?

Potop nepotopljivega Titanica leta 1912 je poleg inženirske nadutosti razkril tudi smrtonosen kaos v regulaciji takrat novih medijev – radijskega telegrafa.

Ko je Titanic oddajal obupane signale na pomoč, jih bližnja ladja ni slišala, ker je njen edini radijski operater spal, hkrati pa so bile frekvence zasičene z neurejenimi sporočili zasebnih potnikov z drugih ladij.

Šok javnosti ob spoznanju, da bi bila številna življenja lahko rešena ob boljši komunikaciji, je prisilil pristojne k hitremu ukrepanju.

Sprejeli so zakon o radiu, ki je prvič v zgodovini vzpostavil red v etru s podeljevanjem licenc in zahteval, da morajo imeti vse večje ladje vzpostavljeno stalno radijsko stražo na strogo določeni frekvenci. 

Nauk zgodbe: Tehnologija brez dogovorjenih pravil uporabe in stalnega nadzora v kriznih situacijah odpove.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Lažje razume in podpre prizadevanja, da morajo biti ključni komunikacijski kanali zaščiteni pred komercialnim hrupom in vedno na voljo za krizne primere.

Industrija: Telekomunikacijska podjetja bi morala, v izogib strogim državnim sankcijam, samoiniciativno razviti in ohranjati prednostne kanale za reševanje življenj.

Odločevalci: Na podlagi javnega konsenza o varnosti morajo proaktivno regulirati tudi najnovejše komunikacijske tehnologije, da v času naravnih nesreč delujejo brezhibno.