Kaj se je zgodilo?

V začetku dvajsetega stoletja so mlade delavke v tovarnah z radioaktivno barvo barvale številčnice ur in pri tem po navodilih nadzornikov redno oblizovale čopiče, da so ohranile ostro konico.

Medtem ko so znanstveniki in vodstvo podjetja pri ravnanju z materialom nosili svinčene predpasnike, so delavkam naivno zagotavljali, da je snov popolnoma varna.

Ko so ženske začele zbolevati za hudimi oblikami raka in propadanjem kosti, je industrija izdajala lažna zdravstvena poročila, da bi očrnila njihov ugled in se izognila plačilom.

Pravico so dosegle šele, ko so tragično zgodbo prevzeli raziskovalni novinarji; ogromen pritisk javnosti na sodišča in podjetje je na koncu pripeljal do prelomnih državnih zakonov o varnosti in zdravju pri delu. 

Nauk zgodbe: Mediji so nujni za razgaljanje korporativnega prikrivanja tehnoloških nevarnosti, ki ogrožajo delavce.

Predlogi izboljšav

Posameznik: S povezovanjem v sindikate in podpiranjem preiskovalnih novinarjev lahko odločilno prispeva k razkritju nepravilnosti v delovnem okolju, ki bi sicer ostale skrite.

Industrija: Pod pritiskom tveganja za javni škandal bi morala vzpostaviti interne kanale, kjer lahko delavci brez strahu pred povračilnimi ukrepi prijavijo varnostna tveganja.

Odločevalci: Podprti z zahtevami javnosti morajo vzpostaviti močan sistem neodvisnih inšpekcij, ki ostro kaznujejo podjetja za prikrivanje podatkov o zdravju delavcev.