Kaj se je zgodilo?

Strah, da nas oglaševalci in mediji nadzirajo mimo naše volje, se je razplamtel leta 1957, ko je ameriški tržnik James Vicary objavil osupljivo trditev.

Javnosti je sporočil, da je z vrivanjem izjemno hitrih, podzavestnih napisov z vsebino “Jejte pokovko” med predvajanjem filma v kinu uspel drastično povečati prodajo prigrizkov. Njegove besede so sprožile takojšen svetovni preplah, razprave o pranju možganov in celo uradne prepovedi takšnega oglaševanja.

Leta kasneje je Vicary, pritisnjen ob zid, priznal, da je bila študija od začetka do konca popolna izmišljotina, s katero si je poskušal rešiti propadajoče podjetje.

Kljub temu da je bila študija znanstveno in javno razkrinkana kot laž, mit o nevidnem podzavestnem nadzoru ostaja eden najbolj zakoreninjenih strahov v družbi.

Ljudje izjemno radi verjamejo v obstoj skritih tehnoloških sil in teorij zarote, saj jim to nudi udobnejši izgovor za lastne slabe potrošniške navade, namesto da bi priznali, da na nas uspešno vpliva povsem običajno, dobro zasnovano in zavestno oglaševanje ter pritisk vrstnikov.

Nauk zgodbe: Strah pred skrito tehnološko manipulacijo je pogosto večji od dejanske zmožnosti tehnologije in služi kot izgovor za naše slabosti.

Predlogi izboljšav

Posameznik: Z opustitvijo iskanja teorij zarote se lahko posveti prepoznavanju in obvladovanju tistih povsem očitnih prodajnih tehnik, s katerimi se vsakodnevno srečuje.

Industrija: Oglaševalske agencije morajo graditi zaupanje kupcev na jasnosti in poštenosti ter odločno zavrniti uporabo psevdoznanstvenih trditev za promocijo svojih storitev.

Odločevalci: Zakonodaja in inšpekcijske službe se morajo osredotočiti na resnične zlorabe v digitalnem prostoru, namesto da izgubljajo čas s preganjanjem starih in ovrženih medijskih mitov.