„Ko ženska ni tiho in želi delovati javno, postane idealna tarča za dezinformacije.“

Katero izmed informacijskih napadov, ki so bili usmerjeni proti vam, ste si najbolj zapomnili oziroma se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Najhujši dezinformacijski napad name je bil tisti, ki ga je sprožil bivši koprski župan. Šlo je za poskus moje diskreditacije in utišanja, ker me profesionalno ni mogel izzvati drugače. Na podlagi popolnih dezinformacij so me skušali razvrednotiti kot osebo in kot žensko – širile so se laži, da mi je stanovanje ali avto kupil partner, da mi je partner plačeval estetske posege in podobno. To niso bile niti polresnice, temveč popolne izmišljotine.

Gre za klasičen primer, kako močno orožje so lahko dezinformacije, zlasti proti ženskam, ki si upajo stopiti v javnost – naj bodo to novinarke, znanstvenice, zdravnice ali političarke. Ko ženska ni tiho in želi delovati javno, postane idealna tarča za tovrstne napade, ki ciljajo na njeno profesionalnost, kompetentnost in na koncu še na njen videz ali zasebnost. V mojem primeru je bil namen jasen – utišati, razvrednotiti in diskreditirati. Ta primer se je končal tudi na sodišču z obsodilno sodbo, kar je bil pomemben dokaz, da je šlo za grob in nameren napad.

Kako je v praksi potekal ta napad – kateri mehanizmi, mediji ali komunikacijski kanali so bili pri tem uporabljeni in kje ste opazili, da se je zgodba pravzaprav začela širiti?

Napad se je začel kot posledica mojega novinarskega dela – poročala sem o številnih primerih suma korupcije, neracionalne porabe in netransparentnega upravljanja javnega denarja. Ko se poskusi utišanja z grožnjami niso obnesli, se je začela stopnjevati kampanja diskreditacije.

Vse se je razplamtelo na dan, ko sem prišla poročat o sodni obravnavi, povezani z županom. Tam je na moje vprašanje odreagiral z osebnimi napadi in žaljivkami, ki so bile usmerjene v moje telo in zasebnost – danes bi temu rekli body shaming. Dogodek očitno ni bil naključen, saj so bili lokalni mediji, konkretno Regional Obala, o njem vnaprej obveščeni in so prišli pripravljeni s kamerami. Župan je vedel, da bo iz tega nastala “sočna” zgodba.

Še preden sem se vrnila v redakcijo, je bil članek že objavljen, informacije pa so se razširile kot požar. To je bil tudi glavni cilj – diskreditacija in ustvarjanje lažnega vtisa v javnosti. Ko se enkrat takšne dezinformacije sprožijo, jih posameznik praktično ne more več ustaviti, ker nima mehanizmov, da bi se zoperstavil medijskemu plazu laži.

Kako se po vaše razlikujejo napadi ali diskreditacije, ki prihajajo iz lokalnega okolja, kjer živite in delate, od tistih, ki prihajajo z državne ravni ali iz vrha oblasti, kot so vlada ali ministrstva?

Doživela sem oba primera napadov, tako lokalnega kot tistega z državne ravni, in lahko rečem, da se razlikujeta predvsem v načinu bolečine, ki jo povzročita.

Pri lokalnem napadu je šlo za diskreditacijo, ki je posegla v mojo intimo in je bila zelo osebna. V primeru državnega napada, recimo s strani Janše, je bila uporaba besede “prostitutka” prav tako dezinformacija, a ni posegla v mojo zasebnost na enako boleč način. Pri lokalnem primeru se je izkazalo, da je bilo težje braniti svojo integriteto, ker gre za neposreden napad, ki cilja na osebno življenje, medtem ko je napad z vrha bolj simboličen in politično naravnan.

Razlika je tudi v percepciji: lokalnemu napadalcu “lažje oprostiš”, ker ima ta manjšo težo ali nižji položaj, medtem ko je boleče, ko ti napadi pridejo od nekoga, ki ima dolga leta odgovorne funkcije in določa norme javnega komuniciranja. Tako diskreditacijo je težje prenesti, ker prihaja od avtoritete, ki naj bi spoštovala določene standarde vedenja in bontona.

Kakšno vlogo so takrat imeli družabni mediji in komentarji pod članki – tisti bolj “ljudski” del interneta – v širjenju napada, ki ga je sprožil župan in lokalni mediji?

Ta narativ se je zagotovo širil naprej. Mediji so ga hitro prevzeli, saj klikabilnost takšnih zgodb pritegne bralce. Šlo je za vse družbene medije in različne medijske kanale, kjer se je zgodba širila pod krinko obsodbe.

Nekateri mediji dezinformacij niso širili neposredno, a vseeno so žaljivke in laži vključevali v članke, ki so te napade z dezinformacijami obsojali. Vsaka ponovitev – ob sojenjih ali narokih – je zgodbo o meni postavila znova na prvo stran in jo večkrat povrnila v medijski prostor. Mediji so s tem igrali pomembno vlogo, saj je tako postala trdnejša referenca v javnem prostoru, ne glede na čustveni predznak ali ogorčenje posameznikov.

Kakšne so bile posledice teh ponavljajočih se diskreditacij – tako na osebni ravni kot na širši družbeni ravni – in kaj bi izpostavili kot glavno škodo ali glavni izkupiček teh napadov?

Posledice ponavljajočih se diskreditacij so bile zame zelo osebne in hude. Napadi so posegali v mojo intimo, družino, premoženje, status in kredibilnost kot novinarke. Govorilo se je, da sem na primer kupila stanovanje ali avto s pomočjo korupcije, kar je povsem neresnično – vsa moja sredstva so transparentna in nikoli nisem prejela nobenega darila ali podpore, ki bi bila sporna.

Obramba je bila izjemno težka, saj posameznik nima dostopa do istega medijskega kanala kot tisti, ki napada. Edini vzvod, ki ga imaš, je tvoj lastni medij ali družbeno omrežje, preko katerega lahko pojasniš resnico in upaš, da boš kredibilnejši od napadalca. Hvala bogu sem imela možnost uporabe takšnega kanala, a obramba ni šla tako daleč, da bi razkrivala vse svoje osebne in finančne dokumente.

Posledice so se čutile tudi na družinski ravni – mama se je pogosto spraševala o tem, otroci pa so doživljali stres zaradi sojenj in medijskega pritiska, ko so bili še majhni. Napadi so se širili tudi preko radijskih oddaj, kjer so se zbijale šale in parodije na moj račun, kar je bilo za javno osebo težko prenašati, čeprav so bile nekatere stvari predstavljene kot humor.

Celotna izkušnja je pokazala, da je žrtev diskreditacij izpostavljena širokemu spektru posledic – od osebne prizadetosti, pritiska na družino, do javne stigmatizacije, ki se lahko dolgo vleče.

Omenili ste, da uporabljate svoj družbeni kanal, preko katerega pojasnjujete zadeve. Ali menite, da obstajajo še kakšni drugi načini, da se zoperstavite napadom, na primer pravni postopki, prijave na policijo ali zasebne tožbe, še posebej če napade spremljajo grožnje ali žaljivke?

Že prej sem prejemala grozilna sporočila, v katerih so mi napovedovali hude telesne poškodbe in uničenje premoženja – med drugim so mi grozili, da mi bodo izkopali oči, mi poškodovali avto… Ko sem takšne grožnje prijavila policiji, se je izkazalo, da je učinkovitost pravne zaščite praktično na ničli.

Na primer, ena ženska mi je grozila preko Messengerja. Policija je sicer prišla do IP naslova, a primer je zastaral, ker ga niso pravočasno obdelali. Takšni primeri kažejo, da se ob napadih pogosto zamahne z roko, še posebej če so storilci moški.

Tudi primer, ki je prišel do vrhovnega sodišča, je pokazal enako: moški, ki je z neprimernimi komentarji posegal v moj intimni prostor, je kasneje trdil, da je šlo za “kompliment”, s čemer so se nekateri sodniki celo strinjali. Po mojem mnenju to jasno kaže, da so patriarhalne miselnosti še vedno močno zakoreninjene v sodni in družbeni praksi.

V povezavi s tem, kdo bi moral reagirati v takšnih situacijah – policija, tožilstvo, delodajalci, novinarska društva, sindikati – kako po vašem mnenju delujejo ti različni akterji? Kdo na tem področju povzroča največ škode in kdo naredi najmanj od tega, kar bi teoretično morali storiti?

Stanovsko društvo ima lahko le formalno vlogo – obsodi zadevo, postavi se v tvojo obrambo, a v praksi nima nobenih vzvodov za resnično pomoč. Enako velja za delovne organizacije ali sindikate. Pravno zaščito ti sicer lahko nudijo, če se odločiš za tožbo, a pri mojih primerih sem se morala v veliki meri znajti sama.

Na primer, tožbe proti Popoviču ali Zimmermannu sem spremljala sama z mikrofonom in kamero. Na prvi narok v Ljubljano sem se peljala brez pravne zaščite, ker mi je odvetnik iz Kranja povedal, da se bom morala znajti sama.

Tudi ko je šlo za sodelovanje z drugimi pravnimi akterji, je bilo v veliki meri odvisno od mene, kako bom zadeve izpeljala. Kljub temu menim, da je policija dokaj učinkovita, razen v posameznih primerih, kjer pregon zastara. Pri tožilstvu in sodiščih pa pogosto ni dovolj jasne zakonodaje, ki bi zaščitila žrtve. Svoboda govora obstaja, a je tu meja, in po mojem mnenju zakonodaja še ni dovolj kvalitetna, da bi to ustrezno opredelila.

Ali menite, da bi bila potrebna ostrejša zakonodaja za preprečevanje žaljivk, sovražnega govora in diskreditacij, ali se po tvojem mnenju pobude za to pogosto ustavijo zaradi skrbi pred morebitnimi zlorabami, na primer, da bi prekomerna regulacija lahko privedla do politične manipulacije ali omejevanja svobode izražanja?

Glede ostrejše zakonodaje menim, da je problem kompleksen. Seveda bi bilo treba definirati meje, kje se svoboda govora konča in kje se začne zloraba, a ne gre za preprosto črno-belo vprašanje. Meje se namreč nenehno premikajo, prostor za najbolj grobe žalitve in diskreditacije pa se vedno povečuje.

Čeprav obstaja tveganje zlorab, kot so politične manipulacije, menim, da bi bilo nujno zaostriti pravno zaščito pred žaljivkami in dezinformacijami. Razlika je velika, ali nekoga označiš za “bedaka” ali pa za “fašista, nacista” – slednje nosi veliko večjo težo in lahko resno škoduje posamezniku.

Covidno obdobje in širjenje dezinformacij so pokazali, kako hitro lahko napačne informacije in sovražni govor dosežejo množice. Z milijoni komentarjev in viralnimi vsebinami se težko spoprimeš, čeprav se ljudje trudimo z edukacijo in preverjanjem kredibilnih virov. Zato menim, da je nujno, da zakonodaja jasno opredeli meje, hkrati pa se mora paziti morebitnih zlorab sistema, da ne bi utišali novinarjev ali aktivistov.