Urška Klakočar Zupančič je slovenska pravnica in političarka, ki je svojo kariero začela kot sodnica, specializirana za civilno in kazensko pravo. V času svojega dela na različnih sodnih funkcijah je pridobila izkušnje z raznovrstnimi pravnimi vprašanji, preden je vstopila v politiko. V javnosti je prepoznavna kot predsednica državnega zbora, kjer se osredotoča na spoštovanje pravne države, človekovih pravic ter uravnotežen pristop med svobodo govora in zaščito osebnostnih pravic.
“Dezinformacije so orodje, s katerim te želijo zlomiti kot osebo”
Za začetek, lahko opišete napad z dezinformacijami, ki je bil za vas najbolj problematičen ali odmeven?
Prvi se je zgodil že takoj po nastopu mandata. V obeh primerih je šlo za isto medijsko mašinerijo – desničarske portale, za katere se ugotavlja, ali jih financira določena politična stranka.
S kakšnimi trditvami so vas napadli?
Prvi napad je bil, da naj ob nastopu funkcije ne bi pokazala svojega zdravstvenega kartona. To je popolnoma absurdna trditev. Ne vem, ali ste vi kdaj morali komu pokazati svoj zdravstveni karton? Nikoli. Nihče ne hodi naokrog z zdravstvenimi kartoni, niti jih ob zaposlitvi ali ob prevzemu funkcije nisi dolžan pokazati. Poleg tega teh kartonov danes sploh več ne nosimo s seboj – vse je elektronsko in gre za strogo varovane podatke.
Zakaj so te trditve problematične?
V zdravstvenem kartonu so lahko podatki, ki so za posameznika boleči – na primer pretekle operacije. Ni nobene potrebe, da bi to vedeli drugi, če si sicer zdravstveno sposoben opravljati svoje delo. Ko je gospod Požar to objavil, so se začele širiti govorice o mojem psihičnem stanju. To me spremlja ves čas. Govorijo o mojih domnevnih psihozah, čeprav nihče nikoli ni videl mojega zdravstvenega kartona. Gre za veliko neumnost, ki pa ima velik vpliv. Ljudje mi pišejo, da bi me bilo treba zapreti na psihiatrijo.
Kako dojemate tovrstne napade kot ženska v javni funkciji?
Kot sodnica po zakonu o duševnem zdravju vem, kaj psihiatrija pomeni. Vem pa tudi, kaj pomeni v ljudskem pojmovanju. Zgrožena sem, da smo še vedno družba, kjer žensko, ki je glasnejša in odločna, hitro označijo za histerično. V preteklosti so jih zaradi tega celo zapirali v psihiatrične ustanove. To me boli – ne zato, ker mene tja pošiljajo, ampak ker to kaže, da smo še vedno na tej točki. Če bi bila moški, bi bila moja odločnost spoštovana. Kot ženska pa sem označena za noro.
Ali se spomnite konkretnih primerov iz javnega življenja?
Spomnim se tudi izjav s protestov. Gospod Rupar je na ulici vpil, da me je treba zapreti na zaprti oddelek. To je grozno, ker vem, kdo so ljudje na zaprtem oddelku. To niso ljudje, ki bi si zaslužili zaničevanje – to so bolniki. Psihična bolezen je bolezen kot vsaka druga in se danes tudi učinkovito zdravi.
Ste doživeli še bolj osebne napade?
Drugi napad je bil še bolj oseben. Isti portal je objavil, da naj bi imela spolne odnose po straniščih in kleteh – z moškim, ki je moj partner. To je bilo izjemno težko. Poleg oznake, da spadam v psihiatrično bolnišnico, se me je prijel še ta madež. To so stvari, na katere lahko rečeš samo: ni res.
Ste se proti tem napadom tudi pravno zaščitili?
Da. Proti najhujšim žaljivkam sem se odločila ukrepati. Ko so šle res čez rob, sem podala prijavo na policijo za prekršek zoper javni red in mir. Eden od uspešnih primerov je bil proti Romanu Vodebu, ki me je označil za ‘nenasitno spolno potrebnico’. Dobil je globo in izgubil na sodišču. Vidim, da sodišča zdaj gledajo na te stvari drugače – da to ni več politična kritika, ampak udarec v človeškost.
Kakšna je razlika med globo in kazenskim postopkom?
Globa je pogosto učinkovitejša od kazenskih postopkov. Pri kaznivih dejanjih storilec pogosto dobi pogojno kazen, kar nima vzgojnega učinka. Globa pa boli – ko jo moraš plačati, se zamisliš.
Kakšne so družbene posledice takih napadov?
Posledica, ki sem jo jaz začutila, je, da družba ženske, ki imajo določene lastnosti, ki nekaterim ne ustrezajo – torej niso tradicionalne, niso vpete v ustaljene okvire – hitro označi. Takšne ženske so v percepciji družbe ali za psihične bolnice ali pa za *. Jaz sem bila označena za oboje. Ko te enkrat tako okarakterizirajo, družba to še z večjim veseljem sprejme in te pljuva.
Družba to zelo hitro zagrabi, ker se potem ni treba ukvarjati z resničnimi problemi. Lažje je naslajati se nad nekom, ki ga označijo, še posebej, če gre za žensko. In popolnoma nepomembno je, ali je to res ali ne – dovolj je, da nekdo nekaj napiše, in plaz se sproži.
Najraje imamo, da lahko nekoga kamenjamo, ne glede na to, ali je kriv ali ne. V resnici ga kamenjamo zato, ker v njem vidimo svoje lastne nesposobnosti, ker sami nimamo zanimivega življenja, ker si sami ne upamo biti to, kar bi želeli biti. In potem te frustracije projiciramo na tistega, ki si upa. To so te ‘čarovnice’ – tisti, ki si upajo biti avtentični, takšni, kot so, in s tem nikomur ne škodijo.
Kako ste se obranili sami?
Najprej sem se morala zaščititi sama in svojo notranjost. Težko bi izpolnjevala materinske dolžnosti, če bi bila notranje razsuta. Pomaga mi, da se pogovarjam z ljudmi, ki jim zaupam, ki me krepijo in mi pomagajo ohranjati dobro samopodobo.
Samopodoba je lahko hitro ranjena, ko se nate zlije toliko napadov. Zato se obkrožam z ljudmi, ki znajo biti kritični, a na način, da ti s tem pomagajo. Veliko mi pomaga tudi to, da sem v življenju že šla skozi težje izkušnje kot so te. Zaradi njih me današnji napadi ne morejo tako globoko raniti.
Veliko se pogovarjam tudi na profesionalni ravni, z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje – v zunanji politiki, z ženskami in tudi z moškimi. Tako skrbim za svojo pozitivno samopodobo. Ukvarjam se z dejavnostmi, ki me polnijo – berem zgodovinske knjige, sem z živalmi, ker te ne obsojajo, ostajam prizemljena in vztrajam na svojem položaju.
Kako ocenjujete učinkovitost pravnih mehanizmov?
Najbolj učinkuje globa po zakonu o javnem redu in miru – udari po denarnici, kar resnično spravi človeka k razmisleku. Postopki so sicer počasni, kazen pride pozno, a kljub temu je to učinkovito sredstvo za zaščito pred osebno diskreditacijo.
Kako se dezinformacije običajno širijo?
Začne se pogosto na Požareportu, kjer se objavijo največji nesmisli. Potem vsebino povzemajo Demokracija, Nova24 in podobni portali, ki jo širijo še prek svojih omrežij. Sama nisem aktivna na večini družbenih omrežij, uporabljam le Facebook, kjer pa vidim, da se te zgodbe hitro razširijo. Ob tem se spodbujajo negativni komentarji, verjetno se tudi moderira – torej briše komentarje, ki niso všeč. Na ta način se zgodba gradi in diseminira v družbo, dokler ne preraste v širšo diskreditacijo osebe, ki jo želijo uničiti.
Na koncu vse skupaj pride še v parlament. Tam se diskreditacija političnih nasprotnikov nadaljuje, saj ima vsak poslanec imuniteto. To se potem dodatno izrabi – rečejo: ‘Saj se piše, saj se ve.’ In tako se krog zaključi.
Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi se situacija izboljšala?
Treba je začeti resno razmišljati o zaščiti svobode govora. Ne govorim o omejevanju, ampak o zaščiti – zato, da bo svoboda govora res pomenila tisto, čemur je namenjena: izražanju kritičnega, ciničnega, tudi humornega mnenja, izražanju nestrinjanja z oblastjo.
Če svobode govora ne bomo zaščitili, se lahko spremeni v orodje za izvajanje osebnega nasilja drug nad drugim. Takšno nasilje, če ga ne zatreš, preraste tudi v fizično nasilje. Psihično nasilje ni nič manj boleče – včasih je lahko še hujše. Če tega ne bomo ustavili, bo vedno znova eskaliralo, rane se bodo poglabljale in prej ali slej bo nekomu ‘počil film’.
Več pogovorov
“Ko je javni prostor preplavljen z dezinformacijami, se te hitro širijo in zasenčijo zanesljive informacije.”
