“Napadi z dezinformacijami vplivajo na celotno področje človekovih pravic.”

Kako v praksi izgleda napad z dezinformacijami? Lahko opišete, kako je to potekalo v vašem primeru? 

Težko je sploh začeti, ker obstaja več vrst napadov. Sama bi jih razdelila v tri skupine: napadi s strani države, napadi uporabnikov družbenih omrežij in napadi medijev. Vsaka skupina ima lahko drugačne učinke, čeprav se pogosto prepletajo. 

Ko te napade država, je situacija resna. Sama sem se s tem prvič soočila, ko je takratna ministrica Gerkeš oziroma Boštjan Šefic sprožil napad. V takšnih trenutkih moraš zelo dobro premisliti, kako se boš odzval – najprej poiskati podporo in zaveznike, nato pa odgovoriti z ostrimi izjavami. Takrat sem vložila tudi tožbo. Časnik Delo je bil takrat posrednik v vladnem napadu. 

Težava takšnih napadov je, da se nikoli ne izbrišejo. Tudi če so obtožbe zavržene, se zgodba vedno znova pojavi, ko se tvoje ime omeni, na primer ob kandidaturi za varuhinjo človekovih pravic. Tako si praktično do konca kariere zaznamovan. Poleg tega se javnost odziva s komentarji, ki jih prejemaš v zasebna sporočila in pod objavami – to se dogaja še danes, še posebej, ko nastopam v medijih ali govorim o migracijah. 

Komentarji na različnih medijih so problematični, ker se zgodba vedno znova generira in nikoli ne konča. Moja največja skrb je bila, da do teh napadov ne bi prišli moji otroci, še posebej mladoletni. To je ena največjih težav – kako zaščititi družino. 

Ko te napade desničarski medij, moraš uporabiti pravna sredstva. V takih primerih pride v poštev tožba zaradi zaščite ugleda, vendar brezplačna pravna pomoč običajno ni na voljo, tudi če izpolnjuješ pogoje. To je velika pomanjkljivost sistema, saj se aktivisti in izpostavljeni posamezniki težko primerno zavarujejo, če nimajo dovolj finančnih sredstev za odvetnika. Lahko imaš odprtih več tožb hkrati, kar pomeni, da moraš za vsak postopek založiti sredstva v višini 1000 do 1500 evrov, še preden se postopek sploh začne. Država te praviloma ščiti le prek kazenskega postopka, ne pa prek tožilstva. 

To so različni napadi, ki jih lahko doživiš. 

Kako ste se odzvali, ko so krožile obtožbe o tihotapljenju migrantov? Kakšen je bil vaš mehanizem, da ste poskrbeli zase in lahko nadaljevali z delom, ne da bi vas to povsem ustavilo? 

Ko sem se odločila za to službo, nisem pričakovala, da bo izpostavljenost tako velika, a sem to sprejela kot del svojega poklica. V najtežjih trenutkih sem morala izklopiti čustva in se osredotočiti na omejevanje škode navzven – predvsem zato, da sodelavci na PIC-u niso občutili, da se vse podira. Šele kasneje sem lahko začela predelovati svoje osebne posledice.  

Zelo pomembna mi je bila podpora Gorana Forbicija, ki mi je pomagal pri komunikaciji in načrtovanju korakov. Brez takšne podpore bi bilo vse veliko težje. V civilni družbi smo začeli razvijati mehanizme za medsebojno pomoč, a se je izkazalo, da je najbolj učinkovita prav solidarnost in povezovanje v mrežah. Tako smo bolj odporni na napade, saj delujemo kot skupina in ne kot posamezniki.  

Kasneje sem poiskala tudi strokovno pomoč, kar mi je dodatno pomagalo. Danes sem bolj odporna – če pride do napada, ukrepam pravno in se ne obremenjujem več toliko kot včasih. 

Ali se vam zdijo tožbe zaradi razžalitve oziroma blatenja učinkovite? Kako bi ocenili učinkovitost tega mehanizma? 

Najprej je tu velika vstopna ovira – marsikdo nima dovolj denarja, časa ali volje, da bi se sploh lotil tožbe. Če pa se za to odločiš in postopek uspešno izpelješ, se situacija lahko vsaj delno izboljša. Najpomembnejši učinek je, da se napadi pogosto ustavijo in da morajo mediji ali posamezniki sporne vsebine umakniti. V nekaterih primerih je to ključno, saj lahko s pravnimi sredstvi zaščitiš sebe ali svoje bližnje. Vendar pa je postopek dolgotrajen in zahteven, zato ta mehanizem ni dostopen vsem. 

Kako je v vašem primeru potekal napad – kje se je začel in kako se je razvijal? Se takšne zadeve začnejo na družbenih omrežjih ali pri politiki in nato nadaljujejo v medije? 

V mojem primeru se je vse začelo izključno pri politiki – najprej z oblastno politiko, na primer z ministrico, v drugem primeru pa s politiko, ki vodi desne medije. Nimam toliko izkušenj, da bi se napadi začeli na družbenih omrežjih, kot je to pri nekaterih drugih. Pri meni je šlo predvsem za posledico novic ali komentarjev na članke in izjave politikov, po katerih se potem sproži val odzivov. Proces se običajno začne z izjavo ali člankom, nato pa se zgodba širi prek medijev in javnih komentarjev, kar povzroči nov krog odzivov in napadov.

Se spomnite kakšnega nasveta, ki so vam ga priporočali, pa v praksi ni deloval? 

Pogosto ti svetujejo, naj ne bereš komentarjev ali naj se distanciraš od dogajanja, a to je v resnici skoraj nemogoče. Ko enkrat prebereš negativne besede, se ti vtisnejo v spomin in jih ne moreš preprosto odmisliti. Zame je bilo ključno, da sem imela okolje, ki je to razumevalo. Najbolj mi je pomagalo, da sem te stvari predelovala znotraj organizacije, kjer imamo zelo zdravo delovno okolje in se med seboj podpiramo. Svoje frustracije večinoma rešujemo skupaj, saj partnerjev s tem ne želimo dodatno obremenjevati. 

Ste imeli izkušnjo s prijavljanjem groženj ali napadov na policijo? 

Jaz osebno nisem prijavljala takih groženj, ali pa se s tem takrat še nisem toliko ukvarjala. Iz izkušenj drugih primerov, s katerimi se ukvarjamo, pa je vse zelo odvisno od policije. Če bi sama prijavljala grožnjo, ne bi šla osebno na policijo, ampak bi vse uredila pisno, ker bi mi bil osebni stik preveč naporen in ne bi želela tvegati slabe izkušnje. Pri žrtvah, ki dobivajo grožnje, so izkušnje zelo različne. Mislim pa, da je tu pomemben tudi odnos do spola – ko ženska prijavi grožnjo, je bolj verjetno, da bo obravnavana manj resno. Pogosto tudi ne dobi vseh informacij in podpore, ki bi jih kot žrtev kaznivega dejanja pričakovala, na primer o nadaljnji pomoči ali poteku postopka. Zato se sama niti ne bi spuščala v to tveganje. 

Kako bi ocenili vpliv napadov z dezinformacijami na področje zagovorništva človekovih pravic? Ne glede na to, ali ste žrtev ali ne, ali razvijete obrambne mehanizme ali ne – kako se vam zdi, da takšni napadi vplivajo na zagovorništvo oziroma na to področje?  

Napadi z dezinformacijami ne vplivajo samo na posameznega zagovornika ali aktivista, ampak na celoten segment oziroma skupino. Takšni napadi nas generalizirajo in ustvarijo skupino, ki jo je dovoljeno stalno napadati, izpostavljati in celo maltretirati. To dopuščata tako oblast kot opozicija, ne glede na to, kdo je na oblasti. 

Desni narativ je zelo učinkovit pri iskanju krivcev za splošno nezadovoljstvo, migracije in podobne teme. Zelo lahko je ustvariti sovražnika v nevladnem sektorju, kar se dogaja praktično povsod po Evropi in svetu. Gotovo pa imajo ti napadi široke in dolgoročne posledice za naše delo, saj vplivajo na celotno področje človekovih pravic. 

---

Več pogovorov