Bojana Beović je ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za nalezljive bolezni z dolgoletnimi izkušnjami na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana ter kariero, posvečeno skrbi za bolnike ter raziskovanju in odgovorni rabi antibiotikov. Kot redna profesorica infektologije in epidemiologije je avtorica številnih znanstvenih del, izobrazila je generacije študentov medicine ter svetovala nacionalnim in mednarodnim strokovnim telesom na področju cepljenja in protimikrobne odpornosti. Od leta 2021 kot predsednica Zdravniške zbornice Slovenije združuje strokovno avtoriteto, vodstvene izkušnje in življenjsko poslanstvo varovanja javnega zdravja.
“Ko je javni prostor preplavljen z dezinformacijami, se te hitro širijo in zasenčijo zanesljive informacije.”
V svojih intervjujih oziroma javnih nastopih ste večkrat poudarjali in opozarjali na grožnje, ki ste jih prejemali kot vodja strokovne skupine skupaj s svojimi kolegi. Zanima me, kako ste te stvari takrat doživljali – kje so se grožnje začele, kako so se širile, po katerih kanalih, po spletu, medijih, v javnosti?
Največ groženj sem prejemala po elektronski pošti, skoraj vsak dan. Nekatere so bile neposredne in sem jih posredovala policiji ali varnostni službi, druge pa nesramne ali vulgarne. Čeprav ni bilo prijetno, se sprva nisem počutila ogroženo – razumela sem, da so ljudje v stiski in jo izražajo na tak način. Z nekaterimi sem celo komunicirala in dobila presenetljivo človeški odziv.
Občasno sem prejela tudi fizična pisma z neposredno grožnjo s smrtjo. Takrat so podobna pisma prejeli še drugi, primer smo predali policiji, sama pa sem dobila določeno stopnjo varovanja. Kljub temu se nisem počutila zelo ogroženo. Plakati na demonstracijah so se večinoma nanašali na druge, manj name, menila sem, da me je do neke mere ščitilo to, da sem starejša ženska.
Najbolj pa so me prizadeli plakati in nalepke v Ljubljani, blizu doma moje družine. Moje mlade sorodnice so jih videle, na njih je pisalo, da bodo mene ubili, in so se razjokale. Takšne grožnje, še posebej tiste, ki vključujejo otroke, sprožijo najmočnejši strah. Sama sem imela le enkrat občutek, da me kdo grdo gleda, kasneje pa so fizično napadli kolega. Jaz sem imela občutek, da mene ne bi – morda naivno, a vseeno sem se počutila nekoliko zaščiteno.
Veliko sogovornic, s katerimi smo že opravili intervjuje, je poudarilo prav to, kar ste omenili tudi vi – da je odzivanje na grožnje, zapise oziroma, širše rečeno, kritike, delovalo kot nekakšen mehanizem, ki se jim je zdel pomemben. Zanima me, zakaj oziroma kako ste prišli do tega. Zakaj se vam je zdelo smiselno odgovarjati tem ljudem, jim pisati in pojasnjevati?
To se mi je zdel nek komunikacijski kanal, ki se je na ta način odprl. Zakaj te stvari sploh nastanejo? Po mojem zato, ker obstaja neka vrzel – med tistimi, ki so proti, ki se bojijo, ki so v strahu zaradi ukrepov, in nami, stroko, ki na stvari gledamo strokovno in racionalno. Velikokrat pa se pokaže, da se odnos spremeni, ko se vzpostavi človeški stik. To imam potrjeno iz številnih izkušenj, recimo tudi s pacienti – ko se enkrat večkrat pogovoriš, je zadeva drugačna.
Če ljudje med seboj komunicirajo, če vedo, da nasproti stoji konkreten človek, je odnos drugačen. Mislim, da je to s tem povezano. Poleg tega sem bila zelo motivirana, da ljudje razumejo, zakaj je nekaj tako, da jim res razložim. To se mi je zdelo kot poslanstvo, če hočete. In seveda, vsi ti ljudje – ne glede na to, ali so jih imenovali antivakserji ali kakorkoli – so imeli svoj krog.
Nikoli ne odgovarjaš samo eni osebi. Ta oseba je gotovo povedala doma, da je dobila odgovor. V posameznih primerih so se odnosi celo povsem spremenili in si še danes kaj napišemo. Tako je nastala neka vrsta povezave.
V enem od prejšnjih intervjujev med pandemijo ste omenili, da so imele grožnje na vas vseeno vpliv. Rekli ste, da vam je danes žal, ker ste takrat omilili svoje javne izjave oziroma da je prišlo do neke vrste avtocenzure.
V medijski prostor sem vstopila popolnoma nepripravljena, kot neplavalec, ki pade v vodo. Strokovni del je bil sicer moj teren, a na področju javnega nastopanja nisem imela nobenih orodij ali podpore. Dolgo časa sem bila sama, brez strokovnjakov za komuniciranje, zato se je v mojih izjavah čutil strah, ki so ga ljudje zaznali kot grožnjo.
Ker me je bilo res strah, sem govorila iskreno, a zaradi groženj sem začela paziti, da sem bila bolj zadržana in prijazna. Danes vidim, da to ni bilo dobro, saj se človek uči glede na odzive. Vsebina sporočil se verjetno ne bi mogla bistveno spremeniti, način pa bi moral biti drugačen. Danes veliko več sodelujem s strokovnjaki za stike z javnostmi, na zbornici pa dajemo velik poudarek na to, kako pomembno je, na kakšen način nekaj poveš.
Navajena sem govoriti pacientom, svojcem in študentom, a nagovarjati dva milijona ljudi je nekaj povsem drugega. Zato je bila moja avtocenzura predvsem v zadržanosti – skušala sem prikriti strah in jezo. Videla sem tudi, da si nekateri lahko privoščijo ostrejše izjave, sama pa ne. Od mene se je pričakovalo, da bom zadržana, saj nisem avtoritativen človek. Po vsebini pa so bila sporočila jasna in neposredna, denimo: ‘Nehajte hoditi po garažah, nehajte se družiti, ker ne bo dobro.’
Ko ste omenili prijavo groženj oziroma ko ste jih prijavili – ste imeli občutek, da ste s tem naredili nekaj koristnega? Da ste s tem poskrbeli, da boste morda imeli boljši občutek varnosti?
Fizično se nisem počutila posebej ogroženo. Zdelo se mi je, da ljudje potrebujejo ventile, in čeprav se včasih zgodi tudi kaj hujšega, moj občutek zaradi tega ni bil drugačen.
Kljub temu se mi je zdelo pametno grožnje prijaviti, da bi jih poskusili zamejiti in preprečiti eskalacijo. Grožnje bi se namreč lahko preusmerile na koga drugega. Pogosto so za takšna dejanja odgovorni posamezniki z veliko frustracije, marginalizirani ljudje, ki menijo, da morajo nekaj storiti – z razlogom ali brez. Prav zato je pomembno, da se jim jasno pove, da se določene stvari absolutno ne smejo.
Z vidika reda in širše družbe se mi je zdelo prav, da prijavo podam. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, zato sem imela tudi določeno stopnjo policijske zaščite. Če pa bi prišlo do resne situacije, dvomim, da bi mi lahko res učinkovito pomagali.
Omenili ste elektronsko pošto oziroma elektronska sporočila – ste takrat spremljali ali se ukvarjali s tem vprašanjem? Kako pravzaprav poteka? Kako grožnje ali dezinformacije prehajajo iz enega kanala na drugega? Recimo, najprej se pojavijo v komentarjih pod medijskimi članki, nato na spletnih forumih, potem na družbenih omrežjih – in tako preskakujejo iz kanala v kanal, dokler se ne izrazijo tudi v obliki manifestacij. Ste takrat opazili oziroma ste se sami ali v skupini ukvarjali s tem vprašanjem – kje se vse skupaj začne in kako se potem širi skozi družbo?
Težava naše skupine je bila v tem, da smo jo sestavljali predvsem strokovnjaki z različnih področij medicine – javnega zdravja, infektologije, mikrobiologije, kirurgije, interne medicine, urgentne in družinske medicine. Pokrivali smo strokovni del vodenja epidemije, a zelo smo pogrešali profesionalno podporo na področju komunikacije.
Zdravniki smo bili imenovani v to skupino, z velikim interesom smo sodelovali, ker smo vedeli, da je to trenutek, ko moramo pomagati družbi. A hkrati smo čutili, da bi bilo nujno, da se s komunikacijo ukvarjajo tudi strokovnjaki s tega področja. Nekateri so to prepoznali – denimo informatiki, ki so oblikovali Sledilnik – druge stroke pa tega niso dojele kot trenutek, ko je treba vložiti vse sile v jasno in učinkovito obveščanje javnosti.
Mi tega nismo mogli pokrivati in pričakovali smo, da bo to prišlo s strani vlade. Res smo v nekem trenutku dobili eno članico, ki je imela izkušnje z odnosi z javnostmi v kliničnem centru, a to je bil en sam človek, ne pa zbran vrh komunikacijske stroke, ki bi rekel: ‘To moramo sporočiti, povejte nam vsebine, mi bomo poskrbeli za način.’ Žal tega ni bilo.
Za konec bi se dotaknil še vprašanja groženj zdravnikom in zdravstvenemu osebju v obdobju po pandemiji ter vsega, kar se danes dogaja v javnosti. Vidite kakšne vzporednice s težavami, ki so se pojavljale med pandemijo, denimo ob vzpodbujanju cepljenja? Je ta pojav povezan oziroma je od tam preskočil na sedanje razmere, ali pa so razlogi za današnje napade in grožnje drugačni? Na to kot predsednica Zdravniške zbornice tudi sami pogosto opozarjate.
Ne opažamo tega samo pri nas – zdi se, da je svet po pandemiji na nek način ponorel. To je splošna ugotovitev, a hkrati precej kompleksna. Ne gre za posameznike, temveč za širši občutek, kot da je bilo dano neko dovoljenje za takšno vedenje.
Eden od razlogov je nezaupanje v znanost in stroko. Ko ljudje izgubijo zaupanje, se pojavi tudi možnost, da strokovnjakom grozijo, saj jih dojemajo kot tiste, ki jim ne morejo pomagati ali nimajo pravega znanja. Nasilje se je nasploh povečalo, kamorkoli pogledamo. Pandemija je povzročila globalen stres, ki ni bil dober. Upali smo, da bomo po njej bolj veseli in da se bomo iz tega kaj naučili, a žal se to ni zgodilo.
Bi lahko nasilje oziroma končne manifestacije teh pojavov pripisali prav predhodnim grožnjam? Se pravi, da so – kot ste že omenili – grožnje postopoma normalizirale takšna ekstremna dejanja in vedenja.
Mislim, da je vse to do določene mere povezano. Če primerjam z Evropo, smo imeli pri nas povprečne, na nekaterih področjih celo razmeroma blage restrikcije, a kljub temu so bile prisotne. Težko ocenim, koliko so prav te omejitve sprožile upor, ki se je nato prenesel na druga področja, saj so ljudje dolgo časa preživeli doma.
Vendar pa bi rekla, da to ni neposredno povezano na tak način. Ne gre za preprosto jezo v smislu: nekdo je nekaj naredil meni, zdaj bom jaz njemu nazaj. Bolj gre za širši družbeni stres, ki se je nabiral že prej – dolgo časa ni bilo vojn, a očitno se je napetost kopičila in jo je pandemija sprostila. Danes to vidimo v različnih oblikah nasilja, od vojn do drugih pojavov po svetu.
Se vam zdi, da če ne bi bilo družbenih omrežij, vplivnežev in digitalnega komuniciranja, bi se ti procesi odvijali po drugih kanalih? Ali pa so bila prav družbena omrežja in vse, kar je povezano z njimi, ključni dejavnik pri eskalaciji in normalizaciji takšnih pojavov?
Družbena omrežja so bila vsekakor multiplikator – tako dobrega kot slabega. Ker se s pozitivnimi vidiki komunikacije nismo dovolj ukvarjali, so bolj prišli do izraza negativni. Prek omrežij se lahko širijo tudi grozljive vsebine, kar se po svetu že dogaja, in to je lahko zelo nevarno. Tega procesa se ne da ustaviti, lahko pa ga vsaj deloma omejimo, če se z njim resno ukvarjamo.
Zato menim, da je treba javni prostor zapolniti z dobrimi, relevantnimi in argumentiranimi informacijami. Na tem področju naredimo premalo. Ljudje si izmenjujejo informacije, in če so na voljo predvsem slabe, se širijo predvsem te. Ob tem se pokaže tudi, da bi bila zdravstvena pismenost lahko višja – to je ena od ugotovitev, ki kaže, kje smo, in na kateri bi morali več delati. Tudi ministrstvo zdaj pripravlja sestanek na to temo.
A poleg informacij in znanja obstaja še nekaj drugega – bolečina v človeku, ki sproža sovraštvo. To je veliko težje obrniti. Nedavno je zdravnik slovenskih korenin, ki je prejel priznanje predsednice države, jasno zapisal, da se je treba sovraštvu zoperstaviti. To je pomembno vprašanje, pri katerem pa ne vem, kje se pravzaprav začne. Potrebno je gojiti dobrohotnost in dobronamernost.
