“Dezinformacije so bile vzrok za grožnje s smrtjo!”

Pri svojem delu predsednice državnozborske preiskovalne komisije, ki se ukvarja s preiskovanjem domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih se soočate z večimi dezinformacijskimi napadi. Kako bi jih opisali?

Najprej moram reči, da sem že v prejšnjem delu mandata, ko sem bila poslanka leto in tri mesece, pogosto postajala tarča različnih napadov. Ti napadi so imeli namen prikazati te kot popolnoma nekompetentno osebo. Pri ženskah je to še posebej izrazito – pogosto te označijo za noro, da imaš psihiatrične težave in podobno. Sama sem si v tem času že ustvarila nekoliko debelejšo kožo, zato sem morda na te stvari danes manj občutljiva, a dejstvo je, da so prisotne.

Kar pa se dogaja zdaj, pa mislim, da je sprememba – in to sprememba na slabše. Ne govorim samo zase, ampak na splošno. Iz dezinformacij, ki sem jih omenila, se pri ženskah napadi najpogosteje nanašajo na videz, nato na domnevne psihiatrične bolezni, na koncu pa še na politično pripadnost – da si “komunajzar”, levičar, v slabšalnem smislu. Kar pa sem opazila v tem drugem mandatu, posebej po najbolj odmevnih zaslišanjih, je to, da se je vse skupaj stopnjevalo do resnih groženj s smrtjo.

Ne gre več samo za žaljivke ali posmehovanje, ampak za konkretne opise, kaj naj bi se mi zgodilo. To me je zaskrbelo – in ne govorim le o svojem primeru, ampak o širšem trendu v družbi. Vidim, da se to stopnjuje, da so ta podpihovanja in izmišljotine del večjega spleta. V takšnih družbenih razmerah se bojim, da smo že zelo blizu točki, ko se bo komu res kaj zgodilo.

Viri dezinformacij in viri groženj s smrtjo torej niso bili isti?

To zagotovo ni vedno isti vir, je pa neka širša skupina, ki je pod vplivom istega vira. Te dezinformacije prihajajo iz enega izvora, ki ima določeno občinstvo. Na nek način opravičujejo sovraštvo in celo dejanja, ki bi jih lahko kdo storil proti osebi, na katero se te informacije nanašajo.

Zadeva se širi po različnih platformah, vsebinsko pa je podobna. Na vsaki platformi se uporablja orodja, značilna zanjo. Sama tam nisem zelo prisotna – recimo na TikToku ne vem natančno, kaj se dogaja, ker mi kdo kaj pošlje, sama pa ne sledim. Vzorec pa je vedno enak. Na X-u se to pogosto pojavi po zaslišanjih, in to ne od anonimnežev, ampak iz virov, za katere vemo, kdo so – ljudi, ki so blizu tako imenovanim medijem.

Iz tega potem nastane grozd: na hitro se doda moje ime in vse skupaj se začne širiti, retvitati, pojavi se množica različnih profilov, ki to razširjajo naprej. To gre v neslutene razsežnosti. Ena stvar so stalne žaljivke – od kod si, kaj hočeš, da si plačan, komunajzar – te neumnosti poslušaš ves čas. Poleg tega pa pride tudi do osebnih diskreditacij, celo do tega, da se začne omenjati družina.

Na ta grozd se nato vsi vključijo s svojimi komentarji, ki sledijo osnovni informaciji – čeprav ta sploh ni prava, ampak je dezinformacija. Okoli tega si potem izmislijo še cel kup stvari. Včasih so ti komploti tako neverjetni, da si jih sam težko izmisliš. Enostavno ti ni jasno, kako lahko pride do česa takega.

Kakšne so vaše dobre prakse samoobrambe pred dezinformacijami?

Imam dve zelo različni obdobji. Ko sem vstopila v politiko, sem res čutila osebno odgovornost, da kadarkoli me je kdo nagovoril ali karkoli vprašal, sem vedno odgovorila – tudi če je bilo vprašanje neprijetno. Bila sem prepričana, da je to prav.

Zdaj pa ni več tako. Zdaj lahko z vso gotovostjo in trdnostjo rečem, da je bolje pustiti pri miru. Da se enostavno ne odzivaš in ne odgovarjaš, ker vsaka reakcija sproži nov krog pogroma, ki se širi kot koncentrični krogi. Enako – in to mi je kot novinarki grozno reči – velja za popravke. Tisto prvo, kar se objavi, naredi toliko škode, da je kasneje skoraj nemogoče popraviti. Zato lahko rečem, da je najboljše, da se na to ne oziraš. Čeprav to z vidika javnosti ni prav, je v resnici tisto, kar najmanj boli.

Kaj še deluje kot samoobrambna taktika pred dezinformacijami?

Stvar je v tem, koliko si pripravljen in kako si pripravljen biti odprt. V bistvu, koliko si pripravljen dejansko odpreti sebe. Mislim, da je za to potreben določen pogum, po drugi strani pa tudi pripravljenost, da zelo odkrito nekaj napišeš.

Meni se je večkrat izkazalo kot dobro, da sem imela res dokaj odprt in iskren zapis na Facebooku. Čeprav vem, da ima Facebook specifično publiko, je to marsikdaj ublažilo napade oziroma ustvarilo skupino ljudi, ki so stopili v obrambo in racionalno odgovarjali nazaj. Torej so postali proaktivni, ko si jim razložil. Ampak tukaj moraš znati zapisati na pravi način, da učinkuje.

Meni osebno se je to nekajkrat pokazalo kot dobra rešitev. Iz te platforme se je potem preneslo tudi na druge, recimo na X in podobno. To je bila ena taka pot – nisi šel direktno napadati, ampak si razložil. Pri tem pa si moral biti zelo odprt, pokazati, da si prizadet. To pa je redko in nisi vedno pripravljen na takšno izpostavljenost.

Kako bi opisali posledice dezinformacijskih napadov?

Unikatne, absolutno. Grožnja s smrtjo je bila neposredna posledica tega. To sploh ni bilo dvoma – grožnja je bila zelo neposredna, lepo opisana in zaradi tega sem imela tudi opravka s policijo, glede na okoliščine. Mislim, da proti osebi poteka postopek po uradni dolžnosti.

To je bila torej neposredna posledica tega, o čemer sva govorila. Dogajalo se je v istem obdobju, ko so potekala zaslišanja, na začetku leta. Takrat je bilo res veliko pisem – na domači naslov, na službeni naslov, po e‑pošti, na Messengerju … ni da ni.

Omenili ste policijo. Imamo kot družba razvite sistemske varovalke, s katerimi lahko zaščitimo žrtve dezinformacij? Ste imeli občutek, da s prijavo groženj na policijo delate nekaj koristnega?

Iskreno – ne. Je pa še nekaj, kar me je presenetilo. Ker je bilo teh primerov več in ker so se dogajali na različnih krajih, pod različnimi policijskimi enotami, ne morem reči, da ni razlik. Niso čisto enaki vatli. Verjetno je to težko, ampak občutek je, da se ne obravnava vse enako. In potem se počutiš, kot da to ni nič takega. Saj kaj pa zdaj, ne?

Posebej pri pismih je to zelo neprijetno. Veš, da je težko, ker potem pridejo kriminalisti in je treba pregledati celo verigo zaradi prstnih odtisov – ti, tvoja tajnica, poštar … vse. In potem si misliš, ali je sploh smiselno. A po drugi strani ni prav, da ne prijaviš. Sama prej nisem prijavljala, ampak to ni prav. Če se kdaj zgodi kaj hujšega, je drugače, če imaš že prej prijavljeno, kot pa če ni nič.

Do konca sicer nikoli ni prišlo, do kakšnega procesa, to so bili osamljeni primeri. Ampak vsaka prijava predstavlja veliko obremenitev. Veliko kolegov in kolegic me je spraševalo, kaj narediti, ker so imeli podobne izkušnje. In vedno je isto – to se zgodi samo, kadar kritiziraš ali nastopiš proti SDS. Samo takrat, nikoli proti nikomur drugemu. In vsem se dogaja enako.

Potem pa pride vprašanje: kaj si naredila, kaj moram jaz narediti? Mi smo funkcionarji, pa je že težko, kaj šele za nekoga, ki nima pojma, kako se s tem soočiti. Jaz mislim, da tega nimamo dobro urejenega. Vedno sem trdila – čeprav mogoče ne povsem strokovno – da v tej državi nismo naredili dovolj na področju medijske pismenosti. Veliko, veliko premalo. In to ni problem samo pri otrocih, to je problem pri odraslih ljudeh.

Ker mi sploh ne dojemamo tega, ne znamo vrednotiti stvari, ne vemo, kako se ubraniti, ne vemo, kako reagirati. To področje je zelo slabo pokrito. In čeprav sem del te vlade – oprostite – to področje smo slabo delali. Pika.

Sam sem kot dober mehanizem boja proti dezinformacijskim napadom odkril tudi pomen osebne izkušnje. Da se z ljudmi, ki o meni berejo predvsem na spletu, srečaš v živo, pogovoriš in potem vidiš, da so šokirani nad razliko izkušnje v živo in spletne persone, ki jo rišejo napadalci. Kakšno je vaše mnenje?

V vseh primerih je najboljše to, kar ste rekli – osebni stik. Ampak seveda je to zelo težko doseči. Kljub temu pa sem prepričana, da je to eden najboljših mehanizmov, da greš čez to. Enako je bilo, recimo, pri beguncih – ko je prišlo do stika, so ljudje videli, da stvari niso takšne, kot so si jih predstavljali.

Zagotovo je to dober mehanizem – ta neposreden stik. Zdaj, ali bi se to dalo formalizirati, ne vem. Ampak če bi se ljudje pogovarjali, razložili, kako si postal del nekega sveta, ki mu v resnici ne pripadaš, bi to znali zelo dobro oceniti. V živo srečanje je nekaj povsem drugega. Ko te ne poznajo, si tista grozna oseba, ki so jo odpisali. Ko pa te spoznajo, je drugače – »ti si pa v redu, ti bom pomagala«.

Ampak ne vem, kako bi to izvedli. Mislim, da sicer učinkuje, ampak je v resnici neizvedljivo, da bi bilo to edini način. Pač ne gre.

Kaj vas je pri soočanju z dezinformacijskimi napadi še presenetilo?

Vzgojena sem bila v določenem duhu – kot hči matere samohranilke, kar mogoče ni bilo čisto tipično v teh vaških vzorcih, v katerih živimo. In mene je res presenetilo, pa me vedno znova preseneča, da je ta družba še vedno tako globoko patriarhalna. Kot da mora biti ženska samo taka in taka, vse, ki niso take, pa so označene kot bolne, neprimerne, manjvredne. To me je res šokiralo, ker sem mislila, da smo kot družba, tudi v okviru nekdanje Jugoslavije, vendarle bolj progresivni. Zdelo se mi je, da so imele ženske več prostora.

In potem gledaš, kako je danes – ženska, ki ni v teh okvirih, je deležna strašnih napadov. Tudi če si strpen, če si odprt, če si drugačen, si tarča. To me vedno znova preseneča. Mislila sem, da smo iz tega že malo izšli, da smo širši, bolj odprti, pa očitno nismo.

Seveda, jasno je, da prihajamo v neko novo obdobje, tudi globalno. Ampak glede rešitev – res ne vem. Toliko je orodij, s katerimi se lahko vse to širi in potencira, da sploh ne vem, kaj je protiorožje. Če te hočejo napasti, te pač lahko.

---

Več pogovorov